Žrtvovanje za idejo

»Odslej bo tudi vaš bivalni prostor izražen v številkah,« so razglasili v ameriškem mediju Techcrunch, ko so na dogodku Bojišče strojne opreme v Las Vegasu za najboljši izdelek izbrali cubesensors, belo kocko s petcentimetrskim robom in sedmimi tipali, ki zaznavajo temperaturo, vlažnost zraka, svetlobo, hrup in onesnaženost v notranjih prostorih. Ko kocko zatresete, zažari modro ali rdeče, in če zažari rdeče, vam na mobilni telefon ali računalnik pošlje podatke o opravljenih meritvah, ki razkrijejo, kaj je narobe s trenutnimi razmerami v vašem stanovanju ali pisarni, in vam tako namigne, da zaprite radiator, odprite okno, prižgite luč ali utišajte psa.

CBSR, slovensko podjetje, ki izdeluje cubesensors, so v Las Vegasu nagradili s 50 tisoč dolarji. »Del denarja bo šel za plače moje ekipe. Vsi smo kar dolgo delali brezplačno,« je povedal direktor CBSR, Ljubljančan Aleš Špetič.

Špetiča in njegovih sodelavcev brezplačno delo ni motilo. Vsi so zaposleni v drugih družbah ali pa so samozaposleni z dovolj privarčevanega denarja. Namesto da bi bili plačani za delo, se je ustrezno povečeval njihov delež v družbi CBSR. »Smo skupina ljudi, ki sodelujejo pri tem projektu,« pojasnjuje Špetič, »nimamo proizvodnje s 30 delavci, ki bi imeli redne plače, menzo in tako naprej. Nismo take vrste podjetje.« CBSR je startup podjetje.

Negotovo in tvegano

»Startup podjetja so naša prihodnost, če to hočemo ali ne,« pravi profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Marko Jaklič. In zdi se, da to hočemo. Tako kot drugod po svetu tudi v Sloveniji mediji vse pogosteje poročajo o njihovih uspehih, vlada jih opisuje kot »gonilo gospodarskega razvoja«, otroci pa se pri šolskih krožkih učijo, kako jih ustanavljati.

Na futuristično naravo startup podjetij ne kažejo samo njihovi tehnološko napredni izdelki. Slovenski jezikoslovci za angleško besedo »start-up« predlagajo prevod »zagonsko podjetje«, a vsi, ki se s startupi ukvarjajo ali jih preučujejo, še vztrajajo pri anglizmu. Teh je v njihovem opisovanju tega pojava nasploh toliko, kot da gre za poseben, nov poklic s svojim žargonom. Predstavitve zamisli in izdelkov so »pitchi«, spoznavanje pomembnih oseb je »networking«, prodaja podjetja je »exit« in tako naprej.

Tudi delovno okolje je futuristično, saj so pisarne pogosto živih barv, stene in steklene površine so popisane z zamislimi in nekateri računalniki so na mizah, ki so za meter višje od navadnih, tako da se delo opravlja stoje, kar naj bi bilo dobro za zdravje.

Ljudje v kreativnih poklicih se zaradi želje, da bi strast spremenili v službo, sprijaznijo s slabimi delovnimi razmerami in celo z brezplačnim delom.

Videz ne vara, zagonska podjetja so posledica in gonilo velikih sprememb v gospodarstvu, trdi Jaklič. »Živimo v času tretje industrijske revolucije. V prihodnjih 15, 20 letih se bodo tehnologije in poslovni modeli zelo spreminjali,« napoveduje. Dr. Matjaž Mulej, ki je včasih spodbujal inoviranje v velikih podjetjih, danes pa pomaga zagonskim podjetjem, dodaja, da je ključno tudi, da v gospodarstvu zamirata teorija in praksa, ki nanj gledata z vidika ponudbe: »Povpraševanje je pomembnejše. Danes morajo podjetja ustvarjati odjemalce svojih izdelkov.«

Zato je tako pomembno, da izboljšave ne nastajajo več samo v znanstvenih in raziskovalnih središčih ter v razvojnih oddelkih velikih podjetij, ampak v »odprtem sistemu inoviranja«. »Pred pol leta sem v Združenih državah Amerike videl, kako so na primer Volkswagen in številna druga velika nemška podjetja povezana z zagonskimi ekosistemi. Spremljajo razvoj tehnologij in ugotavljajo, ali bodo kupila njihove storitve, ali bodo kupila celotno podjetje, v kateri fazi ga bodo kupila …« pojasnjuje Jaklič.

Mulej kot primer navaja ameriškega velikana Procter and Gamble, ki prodaja živilske in kozmetične izdelke ter čistila in v zadnjem času načrtno prevzema izboljšave, razvite zunaj podjetja. »Ugotovili so, da je za vsakega od njihovih 7500 zaposlenih raziskovalcev na svetu 500 ljudi, ki razvijajo izdelke, ki bi jih podjetje lahko prodajalo,« pojasnjuje.

V delovanju zagonskih podjetij je veliko novega, zato je razumljivo, da nekateri izrazi še niso prevedeni, čeprav je njihov pomen jasen. Takšna je tudi beseda startup. To je podjetje z inovativnim proizvodom ali inovativnim poslovnim modelom in je zato glede svojega izdelka ali trga zanj v negotovosti. Ko negotovosti ni več, ni več zagonsko podjetje. »Startupi so povsod, kjer je tvegano,« poenostavlja Kristjan Pečanac iz šole za startupe Hekovnik.

Mediji poročajo zgolj o uspešnih zgodbah, a več kot 90 odstotkom zagonskih podjetij ne uspe izdelka niti spraviti na trg, kaj šele, da bi postala dobičkonosna.

Nastanek teh podjetij je spodbudil razmah računalniške tehnologije v drugi polovici prejšnjega stoletja in v tej gospodarski panogi so startupi dosegli največje uspehe. Facebook je denimo prejšnji mesec, deset let po ustanovitvi, za 19 milijard dolarjev kupil Whats-app, aplikacijo za instantno pošiljanje sporočil prek pametnih telefonov, ki jo je leta 2009 razvila peščica prijateljev v Kaliforniji.

Postopoma se startupi širijo v vse gospodarske panoge. Eden poslovno najuspešnejši slovenskih startupov je na primer GoOpti, ki opravlja prevoze potnikov, inovativen pa je njegov sistem naročanja, s katerim doseže optimalno zasedenost vozila.

Ali podjetje je zagonsko ali ne, ni odvisno od njegove starosti, to zdaj spoznava eden prvih uspešnih slovenskih startupov. Zemanto sta leta 2007 ustanovila Andraž Tori in Alešev brat Boštjan Špetič za razvoj aplikacije, ki piscem spletnih dnevnikov med pisanjem ponuja fotografije, hipertekstovne povezave in druge dodatke, ki bi mogoče sodili k besedilu. Na začetku sta Boštjan in Andraž pol leta delala brez plače, prve »zanemarljive« prihodke pa je Zemanta ustvarila šele tretje leto, po pet milijonov dolarjev vredni naložbi skladov tveganega kapitala.

Danes ljudje vsebine veliko pogosteje objavljajo na družbenih omrežjih, kot je Facebook, in spletni dnevniki za oglaševalce niso več tako zanimivi, zato Zemanta zdaj razvija nov proizvod. »Naš trg se je začel lani spreminjati, širimo se iz enega tržnega segmenta v drugega, zares se obnašamo čisto kot startup,« pojasnjuje Boštjan Špetič. Za ta »pivot«, kot se z izrazom, izposojenim iz košarkarskega žargona, imenuje tak poslovni obrat, so lani pridobili še dva milijona evrov tveganega kapitala.

»Če dajemo od sebe sto odstotkov, ne moremo računati, da bomo preživeli. Ne, dajati moramo 200 odstotkov,« govori Boštjan Špetič o svojem podjetju in o družbi nasploh. »Sposoben moraš biti imeti službo in udejanjati svoje potenciale tudi zunaj nje ter si prizadevati, da se to dvoje združi. Poleg tega je samo še en način – da imaš službo z minimalno plačo, si zafrustriran in jamraš.«

Seveda je v uveljavljenih podjetjih, javnem sektorju in neprofitnih organizacijah veliko kreativnih služb, jih je pa zaradi težnje po vse nižjih stroških delovne sile res vedno manj. V trditvi, da lahko posameznik izbira samo med frustrirajočo službo s skromnim plačilom in samoizpopolnjujočim inoviranjem v startupu, je spodbuda, da ljudje na to, da je varnih in dobro plačanih delovnih mest vse manj, odgovorijo s prevzemanjem odgovornosti, da si sami ustvarijo delovno mesto. »V politiki uveljavljenih podjetij prepoznavamo sporočilo mladim ljudem z dobro zamislijo, naj ne računajo nanje in naj sami poskrbijo zase,« pravi profesorica na FDV dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela.

Mecenstvo

Brez te spodbude bi veliko manj ljudi ustanovilo startup podjetje, saj je to zelo tvegano. Po nekaterih raziskavah inovatorji zgolj eno od tri tisoč zamisli razvijejo do oprijemljive novosti, negotova pa je tudi pot do služenja z inovacijo. Mediji poročajo zgolj o uspešnih zgodbah, a več kot 90 odstotkom zagonskih podjetij izdelka ne uspe niti spraviti na trg, kaj šele, da bi postala dobičkonosna.

»Živimo v časih, ko spremembe potekajo z eksponentno hitrostjo. Prinašati nove stvari na trg je zelo zahtevno. Ne samo s finančnega vidika, ampak tudi zaradi zapletenosti novih poti do kupca. Potrebnega je veliko znanja, zato se je ob startupih razvil celoten podporni ekosistem,« razlaga Marko Jaklič.

Skladi tveganega kapitala, ki v posamezno podjetje vlagajo najmanj milijon evrov, imajo svoje strokovnjake, ki pomagajo proizvod razviti do tržne uspešnice. Tistim, ki jim inovacije še ni uspelo razviti do točke, ko bi bila zanimiva za sklade tveganega kapitala, so na voljo mecenstva nižje stopnje: vložki tako imenovanega angelskega, zagonskega in semenskega kapitala v višini nekaj deset tisoč evrov ter mentorstva v obliki podjetniških pospeševalnikov, inkubatorjev in startup šol.

Skladi tveganega kapitala vložijo v zgolj nekaj odstotkov podjetij, ki pri njih iščejo pomoč, a kljub temu računajo, da bo uspelo le manjšini izmed njih. »V skladu, kot je naš, je pomembno, da izmed desetih investicij izberemo eno do dve, ki resnično uspeta in prineseta donose, ki povrnejo vsa vplačana sredstva ter prinesejo zaslužek investitorjem,« pojasnjuje Jure Mikuž, direktor in solastnik sklada RSG kapital, ki vsako leto v nekaj podjetij vloži približno milijon evrov. Sklad Sequoia je na primer s 60 milijonov dolarjev vredno naložbo v Whatsapp zaslužil tri milijarde dolarjev, ko je aplikacijo kupil Facebook.

Nižje vložke v Sloveniji investira predvsem državni Slovenski podjetniški sklad, ki je od leta 2006 s subvencijami in z jamstvi za posojila podprl več kot 700 inovativnih podjetij, od razvijalcev programske opreme in inženirskih podjetij do raziskovalcev javnega mnenja ter oglaševalskih in svetovalnih podjetij.

»Stopnja preživetja podprtih podjetij v obdobju 2006 –2011 je 99-odstotna, dodana vrednost na zaposlenega se je povečala na 33.419 evrov in v povprečju so podjetja ustvarila 2,1 novega delovnega mesta na podjetje,« našteva predstavnica ministrstva za gospodarstvo Stanka Ritonja.

Vendar je že med 32 podjetji, ki jih Slovenski podjetniški sklad posebej omenja kot »primere dobre prakse«, šest davčnih neplačnikov, dve podjetji sta predlani poslovali z izgubo, še dve pa imata negativno dodano vrednost na zaposlenega. Med tistimi, ki niso za zgled, je delež takih še večji, nekatera pa so že v stečaju ali imajo blokirane transakcijske račune.

Služba kot strast

Kdor želi inovacijo spraviti na trg in z njo zaslužiti, ima tako majhne možnosti za uspeh, da je skoraj paradoksalno, da to sploh kdo poskuša. Na ta paradoks sta naletela tudi Thomas F. Dapp in Phillip Ehmer iz Deutsche bank, ki sta leta 2011 analizirala kreativno industrijo v Nemčiji. »Kreativci so se pripravljeni dolgo izobraževati, se odpovedati priložnosti za dober zaslužek in se sprijazniti s slabimi možnostmi, da bi za to nekoč dobili denarno kompenzacijo,« sta zapisala.

Ljudje, ki delajo v kreativnih industrijah, so nadpovprečno izobraženi, a so pogosto svobodnjaki brez socialne varnosti in delajo za mikropodjetja, njihovi prihodki, ki večinoma niso stalni, pa so blizu minimalnim. Dappov in Ehmerjev odgovor na vprašanje, zakaj se ljudje sprijaznijo s takimi delovnimi razmerami, je zelo preprost. »Razlog je v želji po kreativnem poklicu. Glavni dejavniki so velika osebna in poklicna svoboda ter želja, da bi svojo strast pretvorili v službo,« sta zapisala.

S stališča institucije, za katero sta delala analizo, je po njunih ugotovitvah glavna težava kreativne industrije omejen dostop do finančnih sredstev. Podjetja, ki se ukvarjajo z razvojem računalniške tehnologije, še pridobijo naložbe skladov tveganega kapitala, druga inovativna podjetja pa ne, zato bi potrebovala nekakšen sistem mikroposojil, ki bi jih bilo mogoče dobiti tudi brez zavarovanja in tudi za razvoj proizvodov, katerih dobičkonosnost je negotova, sta pred tremi leti priporočila uslužbenca Deutsche bank.

Tak sistem se je nato res razvil, a povsem mimo bank. Nastal je »crowdfunding« oziroma sistem množičnega financiranja, v katerem inovator na spletni strani predstavi izdelek, tisti, ki jim je izdelek všeč, pa mu donirajo nekaj dolarjev ali pa ga naročijo in plačajo vnaprej.

Najbolj znana taka spletna platforma je newyorški Kickstarter in prvi slovenski izdelek, ki je zbiral sredstva prek njega, je LL Stol, leseni deski v obliki črke L, ki ju je mogoče sestaviti v naslanjač, mizo ali police. Njegov avtor Luka Ločičnik je v začetku lanskega leta poskusil zbrati 18 tisoč dolarjev, da bi izdelal sto stolov, dobil pa je še nekaj tisoč dolarjev več.

Denar je dal podjetju Stol & Stol iz Kamnika in mu zaupal proizvodnjo. »S trženjem se niso ukvarjali, zato prodaja ni stekla. Nazadnje so mi celo rekli, da so bili stroški toliko višji od pričakovanih, da mi ne morejo plačati avtorskega honorarja,« pravi Ločičnik.

»Nekaj sem s stolom zagotovo zaslužil, ampak glede na vložek sem v ogromnem minusu. Tega ne delam zaradi denarja. Če bi, bi že zdavnaj nehal,« pravi Sevničan, ki študira arhitekturo na ljubljanski univerzi.

Seveda bo moral najti ustrezen poslovni model, a zdaj se posveča študiju, zato se mu s to odločitvijo ne mudi. Se pa zaveda, da ne bo lahko. »Če hočeš v tej sferi delati, mora to biti hobi, stalen prihodek moraš imeti drugje. To seveda ni v redu,« se jezi.

Socialni darvinizem

Miselnost v startup kulturi se je sicer že precej prilagodila tveganosti. Kristjan Pečanac na primer pravi, da v Hekovniku, kjer učijo, kako se lotevati startupov, »lahko delajo samo tisti, ki bi tukaj delali tudi zastonj«. Na steni na hodniku imajo napisna gesla, kot je: »Delaj, kar ljubiš, ljubi, kar delaš.« In pa: »Disciplina je most med cilji in dosežki.«

»V pravih startupih ljudje ne delajo zaradi denarja, ampak zaradi strasti. Če bi pri startupu na stvari gledal samo skozi finančno prizmo, bi te razmerje med tveganjem in potencialno nagrado vedno odvrnilo od poskusov. To moraš delati iz strasti, iz želje, da se dokažeš, da spremeniš svet. Potrebuješ deset tisoč norcev, ki bodo šli z glavo skozi zid, in enemu bo uspelo prebiti ta zid,« pravi Pečanac.

Obdobje na začetku startupov, ko ljudje tudi več let razvijajo proizvod, ne da bi imeli od tega kakšne prihodke, se imenuje »bootstraping«, po angleškem izrazu za zanko, ki jo imajo nekateri visoki čevlji, da se lažje obujejo. Delavci v startupih se sprijaznijo s tem, ker razvijajo svojo zamisel, in pogosto so tudi lastniki podjetja, za katero verjamejo, da ima potencial velikih dobičkov. Verjetnost uspeha pa je zelo majhna, zato startupi pogosto pomenijo preprosto brezplačno delo.

»Če človek ni sposoben poskrbeti zase, če ni sposoben bootstrapati v začetni fazi, potem nikoli ne bo produkta. To ni nemogoča naloga. Razmišljam kot Američani. Tisti, ki je na cesti, je sam odgovoren za to in se je sam odločil za to,« je iskren Pečanac.

Toda zagovornikov socialnega darvinizma tudi med poznavalci startupov ni veliko, zato številni razmišljajo o rešitvi te težave. »Nekdo ima lahko super zamisli in sposobnost, pa se tega ne more lotiti, ker mora preživljati družino,« se zaveda Marko Jaklič. Meni, da so družbene spremembe tolikšne, da so potrebne inovativne rešitve glede socialne varnosti. »Univerzalni temeljni dohodek bi bil zelo koristen. Odpravil bi strah, da ljudje ne bi imel kaj jesti, hkrati pa z njegovo višino ne bi bili zadovoljni in bi garali.«

Zamisel o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka podpira na primer tudi Andraž Logar iz kranjskega podjetja za razvoj računalniških programov 3fs. V njegovi panogi sicer velikega eksistencialnega tveganja za ljudi, ki se lotevajo startupov, ni, a se zaveda, da to za druge poklice ne velja.

»V informacijskotehnoloških startupih najdemo ljudi, ki so prej delali za tri tisoč evrov na mesec v velikem podjetju, potem pa privolijo v pol manjšo plačo. Želijo delati kaj, kar bi bilo zanje izziv, a imajo dovolj finančne podlage od prej in vedo, da se lahko, če se ne bo izšlo, takoj vrnejo na delovno mesto, podobno prejšnjemu. Imamo zlato padalo in bomo vedno pristali na mehkem. Za vse druge kadre to ne velja,« pravi.

3fs s servisom za telekomunikacijska podjetja zasluži dovolj, da razvija računalniške igre in aplikacije za mobilne telefone. Njegov najuspešnejši izdelek je toshl, svetovno znana mobilna aplikacija za nadziranje osebnih odhodkov.

Startupi, ki se ukvarjajo z informacijskimi tehnologijami, so »socialistični«, saj so vsi delavci lastniki, v drugih gospodarskih panogah pa to za startupe ne velja.

Vsi zaposleni v podjetju 3fs in njegovih povezanih družbah so delničarji ali pa bodo to še postali. »Startup kultura je zagotovo najbolj socialistična kultura v kapitalizmu. To je družbena celica, ki gre naprej skupaj,« pravi Logar, a se zaveda, da je tudi to predvsem last-

nost startupov, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo. Podjetja, ki delajo po modelu startupa v delovno intenzivnih gospodarskih panogah, prevzamejo stare vzorce razmerij med lastniki in delavci. GoOptijevo storitev na primer izvaja več kot 40 voznikov, ki so samozaposleni in niso delničarji podjetja, za katero delajo.

Startupi so prihodnost. GoOpti in tudi toshl ter cubesensors s svojim »izražanjem bivalnega prostora v številkah« so vsi delček procesa velikih družbenih sprememb. Hkrati se startupi ponujajo kot odgovor na kruto resničnost trga dela, kjer ni zagotovljenih delovnih mest, ljudem pa se svetuje, naj si službe ustvarijo sami. Majhna verjetnost, da jim pri tem uspe, kaže, da prihodnost za vse ne bo enako lepa.

Angelski investitor – premožna oseba, pogosto nekdanji podjetnik, ki v zameno za lastniški delež zagotovi začetni kapital za zagonsko podjetje.

Bootstrapping – obdobje na začetku delovanja zagonskega podjetja, ko prihodkov še ni in je delo pogosto brezplačno. Izraz izvira iz angleške besede za zanko, ki jo imajo nekateri visoki čevlji, da se lažje obujejo.

Coworking – delo v pisarniških prostorih, ki si jih delijo delavci, ki niso zaposleni v istem podjetju. Ti prostori so namenjeni predvsem kreativnim svobodnjakom in so pogosto prvo domovanje zagonskih podjetij.

Crowdfunding – množično financiranje. Poteka tako, da inovator na spletni platformi predstavi inovacijo ter z donacijami in predplačili zbira sredstva za njeno trženje.

Disrupcija – motnja. S to besedo se označuje inovacija, ki ustvarja nove trge in s tem »zmoti« obstoječe trge.

Exit – prodaja zagonskega podjetja, ki jo sproži podjetnik ali investitor.

Inkubator – organizacija, ki s svojo skupino strokovnjakov pomaga razvijati zagonska podjetja. Podobno kot pospeševalnik, le da pospeševalnik vstopi v podjetje v poznejšem obdobju razvoja in zato zagotavlja drugačno pomoč.

Networking – spoznavanje oseb, ki lahko pomagajo pri razvoju zagonskega podjetja.

Pitch – predstavljanje izdelka morebitnim investitorjem ali kupcem.

Pivot – poslovni obrat, ki se ga podjetja lotijo, ko njihov izdelek ali poslovni model ne ustreza več potrebam trga. Izraz v košarkarski terminologiji pomeni obračanje, pri katerem je z eno nogo ves čas na tleh.

Scale-up – rast produktivnosti zaposlenih ali njihovega števila v skladu z rastjo poslovanja zagonskega podjetja.

Semenski kapital – finančna sredstva, ki jih na začetku svojega delovanja prejme zagonsko podjetje, običajno v zameno za lastniški delež. Prihaja od družine, prijateljev, znancev, angelskih investitorjev ali crowdfundinga. Po navadi znaša do nekaj deset tisoč evrov.

Startup – zagonsko podjetje. Pomeni podjetje z inovativnim izdelkom ali poslovnim modelom, ki je zato glede izdelka ali trga zanj negotovo.

Tvegani kapital – finančna sredstva, ki jih v zameno za lastniški delež v zagonska podjetja s potencialom visoke rasti vlagajo skladi tveganega kapitala. Investicija znaša okoli milijon evrov ali več, hkrati z njo pa v podjetje pridejo tudi skladovi strokovnjaki, ki ga pomagajo razviti.